Pojdi na vsebino

Tatovi koles

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tatovi koles
Prizor iz filma
RežijaVittorio De Sica
Produkcija
Scenarij
ZgodbaCesare Zavattini
Temelji naTatovi koles
avtor Luigi Bartolini
Vloge
GlasbaAlessandro Cicognini
FotografijaCarlo Montuori
MontažaEraldo Da Roma
Studio
Produzioni De Sica[2]
DistribucijaEnte Nazionale Industrie Cinematografiche
Datum izida
  • 24. november 1948 (1948-11-24) (Italija)
Dolžina
89 minut
DržavaItalija
Jezikitalijanščina
Proračun133.000 USD[3]
Dohodek bruto428.978 USD[4]

Tatovi koles (italijansko Ladri di biciclette)[5] je italijanski črno-beli socialno-realistični dramski film iz leta 1948, ki ga je režiral Vittorio De Sica.[6] Zgodba prikazuje revnega očeta, ki v povojnem Rimu išče svoje ukradeno kolo, brez katerega bi izgubil službo, s katero preživlja svojo mlado družino. Scenarij je napisal Cesare Zavattini po istoimenskem romanu Luigija Bartolinija, v glavnih vlogah nastopata Lamberto Maggiorani kot obupani oče in Enzo Staiola kot njegov mladi sin.

Film je bil premierno prikazan 24. novembra 1948 v italijanskih kinematografih. Naletel je na dobre ocene kritikov, ki so ga nagradili s številnimi nagradami, tudi s častnim oskarjem za najboljši tujejezični film leta 1950, leta 1952 pa je bil v anketi revije Sight & Sound med filmarji in filmski kritiki izbran za najboljši film vseh časov.[7] Petdeset let kasneje se je v podobni anketi iste revije uvrstil na šesto mesto najboljših filmov vseh časov,[8] v podobni anketi leta 2012 pa na 33. mesto med kritiki in 10. mesto med režiserji. Filmska televizija Turner Classic Movies ga je označila za enega najvplivnejših filmov v zgodovini[9] in velja za pomemben del klasične kinematografije.[10] Na svetovni razstavi leta 1958 se je uvrstil na tretje mesto prestižnega seznama Bruxelles 12, leta 2010 pa na četrto mesto lestvice najboljših filmov v zgodovini kinematografije revije Empire.[11] Ministrstvo za kulturne spomenike in dejavnosti in za turizem Italijanske republike ga je uvrstilo med sto italijanskih filmov, posnetih med letoma 1942 in 1978, ki jih je potrebno ohraniti.[12]

Vloge

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 »Bicycle Thieves (1948)«. The Criterion Collection. Pridobljeno 1. avgusta 2021.
  2. Gordon, Robert (2008). Bicycle Thieves (Ladri Di Biciclette). New York: Macmillan. str. 26. ISBN 9781844572380. Pridobljeno 29. aprila 2018.
  3. »Wheels of History«. Village Voice. 6. oktober 1998. Pridobljeno 29. maja 2021.
  4. »The Bicycle Thieves (1949)«. Box Office Mojo. Pridobljeno 1. oktobra 2014.
  5. Crowther, Bosley (13. december 1949). »The Bicycle Thief (1948) THE SCREEN; Vittorio De Sica's 'The Bicycle Thief,' a Drama of Post-War Rome, Arrives at World«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2022. Pridobljeno 7. februarja 2022.
  6. Scott, A.O. (13. avgust 2020). »Why You Should Still Care About 'Bicycle Thieves' - On the unforgettable heartbreak and enduring pleasures of an Italian neorealist masterpiece«. The New York Times. Pridobljeno 16. avgusta 2020.
  7. Ebert, Roger (19. marec 1999). »The Bicycle Thief / Bicycle Thieves (1949) review«. Chicago Sun-Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2009. Pridobljeno 20. julija 2010.
  8. Sight and Sound Top Ten Poll Arhivirano 2017-02-01 na Wayback Machine., director's list 2002. Last accessed: 2014-01-19.
  9. Ebert, Roger. »TCM's 15 most influential films of all time, and 10 from me«. Chicago Sun-Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2012. Pridobljeno 8. septembra 2011.
  10. Ebert, Roger. »The Bicycle Thief / Bicycle Thieves (1949)«. Chicago Sun-Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2009. Pridobljeno 8. septembra 2011.
  11. »The 100 Best Films Of World Cinema – 60. Jean de Florette«. Empire. 2019.
  12. »Ecco i cento film italiani da salvare Corriere della Sera«. www.corriere.it. Pridobljeno 11. marca 2021.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]